V petek, 13.2. 2026, se je v Mestni hiši Brežice zbralo 35 udeležencev na prav posebnem pogovornem večeru - Hospickafe. Dogodek, pripravljen v soorganizaciji s Slovenskim društvom Hospic in v okviru projekta VGC Posavje+, je ponudil prostor za iskrene pogovore o človeških temah, ki jih pogosto potisnemo na rob – o minevanju in odpuščanju.
Gostje so obiskovalcem pričarali poglobljeno, iskreno in toplo izkušnjo. Prof. dr. Tomaž Erzar je s svojo karizmo in znanjem spregovoril o tem, kako odnosi, krivda, zamere in odpuščanje oblikujejo naš notranji svet ter se prenašajo iz roda v rod. Pomembno je tudi, da se naučimo odpuščati sebi in spuščati stvari iz življenja, namesto da se oklepamo npr. mladosti, otrok, partnerja ali zdravja. Tako ustvarjamo notranji mir in prekinjamo vzorce, ki bi se sicer prenašali na prihodnje generacije. Odpuščanje in sprejemanje minevanja postaneta ključni orodji za čustveno svobodo in boljše medosebne odnose.
Katjuša Štingl iz Slovenskega društva Hospic je dodala večeru globino in poetično noto. Iskreno je spregovorila o vzgoji in odraščanju svojih dveh otrok ter predstavila avtorsko knjigo z naslovom Še živim. Z zbranimi je podelila svojo pesem “Oprosti”.
OPROSTI
Oprosti.
Za vse neizrečene besede.
Oprosti.
Za vse tiste prazne poglede.
Oprosti.
Da nisva šla skupaj v globine.
Oprosti.
Za vse najbolj glasne tišine.
Hvala.
Za solze, ki prale so lice.
Hvala.
Za vrt, kjer so utihnile ptice.
Hvala.
Za nože, zarite v Srce.
Hvala.
Da sin nosi tvoje ime.
Večer je z glasbo obogatil kantavtor iz Maribora Andrej Vilčnik, ki je s svojimi avtorskimi pesmimi ustvaril prostor za čustveno doživljanje in razmislek. Njegov globok glas je obiskovalcem pomagal začutiti tisto, kar je pogosto težko izpovedati. Večer je moderirala Vesna Mlakar iz VGC Brežice, ki je uvodoma poudarila, da dogodek ni namenjen velikim odgovorom, temveč ustvarjanju prostora za razmislek in deljenju izkušenj.
Bogata diskusija je minila prehitro
Pogovor je tekel sproščeno in iskreno – vprašanja o odpuščanju sebi in drugim, prenosu zamere v družinah, obžalovanjih ob koncu življenja in majhnih ritualih za sprejemanje minevanja so sprožila kar nekaj vprašanj in zanimivo diskusijo. Udeleženci so dogodek ocenili kot navdihujoč, večkrat so izrazili željo, da bi se kmalu spet ponovil, saj je čas minil prehitro.
Mestna hiša v Brežicah tako ponovno dokazuje, da je prostor za pomenljiva druženja in globoke pogovore, kjer težke teme postanejo del človeške bližine.
