Boris Kovačič je prostovoljec pri Zavodu Sopotniki že od leta 2019, ko se je upokojil. Je eden izmed bolj aktivnih članov naše ekipe, saj že od samega začetka vztraja pri tem, da vozi enkrat na teden. Ponavadi so njegovi ponedeljki. Tako je do danes opravil več kot 150 delovnih dni in pri tem spoznal ogromno ljudi, različnih krajev in poti.
Vas zanima, kako Boris doživlja svojo vlogo kot prostovoljec pri Sopotnikih? Vabimo vas, da si preberete, kako Boris z lastnimi besedami predstavi izkušnjo z nami in našimi uporabniki ter uporabnicami.
Zame je to delo zelo zanimivo in ga opravljam z največjim veseljem. Kot upokojenec na ta način ostajam delno delovno aktiven še naprej.
Meni veliko pomeni, da se z ljudmi, ki jih prevažam po njihovih opravkih, lahko pogovarjam in jim predvsem prisluhnem. To so ljudje, ki so v večini zelo prijazni (žal si drugega prevoza ne morejo privoščiti) in so še kako hvaležni, da jim omogočimo obiske zdravnikov (takih je največ), nakupe in še kaj bi se našlo.
V avtu se med prevozom marsikdo odpre in želi, da je vsaj slišan. Sva se enkrat peljala z neko gospo v Novo mesto in sva se malce pogovarjala. Ker sem se bal, da preveč govorim, sem ji rekel, da mi naj pove, če ji je pogovor odveč. Presenetila me je z odgovorom (zapomnil si ga bom za vedno), da so besede, ki jih je spregovorila z menoj, njene prve v tistem tednu, da se tudi ona še kako rada pogovarja, a se nima s kom!
Zdi se mi, da je za to delo zelo pomembno, da smo kot vozniki prostovoljci, komunikativni, dostopni in da znamo predvsem poslušati. Med samo vožnjo se včasih tudi malo pošalimo, pokritiziramo stanje v družbi, predvsem se pa tudi nasmejimo.
Zaradi poškodbe sem bil tri tedne odsoten, zato mi je nekaj manjkalo. Manjkali so mi prevozi, druženje z uporabniki naših storitev, ti prijazni obrazi in klepet. Kaže, da se vračam nazaj in spet mi bo lepo, kar pa pomeni, da pri tem delu zares uživam.
Dodam naj še to, da sem kot najstnik sanjal o profesionalnem šoferju. To nisem nikoli postal (še sreča, ker sem pozneje spoznal kako težak je ta poklic), sedaj na stara leta pa doživljam to, da sem šofer, a nikakor ne profesionalen. Za volanom še vedno uživam, hkrati pa poizkušam ostati vsaj malo koristen družbi.
Vse, ki bi se nam želeli pridružiti in sami izkusiti, kako lepo je v vlogi šoferja pomagati našim starejšim, vabimo, da nas kontaktirate na 041 744 947 ali info@sopotniki.org.
